Icon bars
Začetna objava:

Sodelovanje med Kitajsko in Afriko na področju kmetijstva sega v konec petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Kitajska začela kmetijsko pomoč usmerjati v najrevnejšo celino. V nasprotju z začetno zavzetostjo pomagati afriškemu kmetijstvu, se Kitajska vlada vse od vstopa v 21. stoletje osredinja predvsem v aktivno spodbujane in podpiranje naložb kitajskih podjetij v afriški kmetijski sektor.

Načrti Kitajske po dodatnih naložbah v afriško kmetijstvo sprožajo vrsto perečih vprašanj, med drugim, ali kitajske naložbe afriške države vodijo v nevarno past dolgov oziroma ali so izhodne naložbe Kitajske del pretkano oblikovanega trženjskega načrta, ki nerazvitost v Afriki izkorišča izključno za pridobivanje lastnih koristi.  

				Kitajska je prevzela ključno vlogo pri spodbujanju kmetijske produktivnosti v Afriki. (Fotografija: Shutterstock)

Kitajska je prevzela ključno vlogo pri spodbujanju kmetijske produktivnosti v Afriki. (Fotografija: Shutterstock)

OVIRE, KI HROMIJO AFRIŠKO KMETIJSTVO

Glavnina afriškega kmetijstva se odvija na manjših samostojnih kmetijah, ki niso dovolj velike, da bi lahko uspešno prešle od tradicionalnega k sodobnemu načinu kmetovanja. Tako na primer več kot 85 % kmetij v Gani kmetuje na slabih dveh hektarjih, medtem ko v Ugandi kar 58 % kmetij ne dosega niti enega hektarja. Stopnja mehaniziranosti afriških kmetij je izjemno nizka oziroma med najnižjimi na svetu. Kmetijske panoge se soočajo s številnimi težavami, med drugim s slabo razvito transportno infrastrukturo, kar otežuje prevoz blaga, ter s slabo izkoriščenimi možnostmi namakanja (na območju celotne Afrike namakajo le 5,4 % kmetijskih zemljišč), zaradi česar se kmetovanje v sušni sezoni preprosto ustavi. 

Mednarodne ekonomske institucije, pristojne za napovedi svetovnih gospodarskih gibanj, ocenjujejo, da se bo afriško prebivalstvo do leta 2050 podvojilo. Po predvidevanjih naj bi se število prebivalstva iz trenutne 1,2 milijarde povzpelo na 2,5 milijarde prebivalstva.

NALOŽBE V POSODOBITEV AFRIŠKEGA KMETIJSTVA

Priliv kitajskega denarja v Afriko narašča, s tem pa tudi delež, namenjen kmetijstvu. Po poročilu Ministrstva za kmetijstvo ZDA za leto 2018, ki je svoje izračune osnovalo na podatkih kitajske vlade, je Afrika v letu 2014 prejela približno 12 % tujih kitajskih naložb, omenjeni delež pa z leti še narašča. Podatki Ministrstva za kmetijstvo Kitajske kažejo, da je v letu 2016 v afriško kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo 1300 kitajskih podjetij usmerilo kar 26 milijard ameriških dolarjev naložb, v glavnem namenjenih za spodbujanje pridelave žita, razvoj živinoreje, ribolova, semenske banke, kmetijske mehanizacije in logistike. Po podatkih Kitajskega državnega urada za statistiko je država v obdobju od leta 2010 do leta 2016 čezmejne naložbe v kmetijstvo, gozdarstvo in ribolov povečala za petkrat. Med osrednje dejavnike, ki so spodbudili rast odhodnih naložb Kitajske, štejejo vse večjo odvisnost od uvoza hrane, zaskrbljenost glede nacionalne preskrbe s hrano ter naraščajoče zaloge tujih rezerv. 

Priliv kitajskega denarja v Afriko narašča, s tem pa tudi delež, namenjen kmetijstvu.

Kitajski predsednik Jinping je na sedmem vrhu Foruma kitajsko-afriškega sodelovanja (FOCAC), ki je potekal v Pekingu v septembru 2018 (srečanja potekajo vsaka tri leta), za projekte v obdobju 2019-2021 napovedal financiranje v znesku 52 milijard EUR. Znesek sestavlja 13 milijard EUR nepovratnih sredstev in brezobrestnih ali koncesijskih posojil – kar je trikratnik zneska, zastavljenega na predhodnem forumu v letu 2015 – 17 milijard EUR kreditnih linij, 9 milijard EUR za razvoj finančnega sklada in 4 milijarde EUR za financiranje uvoza iz Afrike. Osrednji namen Kitajskega financiranja za obdobje 2019-2021 je usmerjen v posodobitev afriškega kmetijstva, ki vključuje financiranje 50 programov kmetijske pomoči ter odpravo 500 kitajskih strokovnjakov v Afriko z namenom usposabljanja afriških podjetnikov in kmetijskih svetovalcev. V omenjenem obdobju naj bi dodatnih 9 milijard EUR v gospodarski razvoj Afrike vložila tudi kitajska javna in zasebna podjetja.  

UJETNIKI DOLŽNIŠKIH PASTI?

Po poročanju Guardiana Kitajska vlada v posodobitvi afriškega kmetijstva, bolj kot v priložnosti za izboljšanje prehranske varnosti Kitajske, vidi možnosti izkoriščanja afriških zemljišč ter snovanja poslovnih priložnosti za kitajska podjetja oziroma prodajo njihovih izdelkov na obetajoče afriške trge. Predstavniki Raziskovalnega programa za svetovno pomanjkanje hrane in vode (RPSPHV) menijo, da mora Afrika, če želi prehraniti naraščajoče prebivalstvo, ki naj bi se po napovedih do leta 2050 podvojilo, nujno posodobiti zastarele kmetijske prakse, infrastrukturo in mehanizacijo. RPSPHV ocenjuje, da je Kitajska pri izvedbi takšnega projekta ustrezna partnerica Afrike, kar do neke mere potrjujejo tudi ugotovitve afriških kmetov, ki menijo, da je nakup kitajske tehnologije v primerjavi z zahodno cenejši, predvsem pa primernejši za njihove lokalne kmetijske razmere. Po ugotovitvah RPSPHV naj bi kitajske naložbe v afriško infrastrukturo močno zadolženim afriškim državam predstavljale resno tveganje, medtem ko kmetijske spodbude s strani Kitajske afriške celine ne ogrožajo bistveno. Kmetijski razvojni programi in izobraževalna kmetijska središča, ki so plod kitajskih podjetij in ustanov, za sedaj niso zastavljeni tako, da bi afriške države vodili v kitajsko past nevzdržnih dolgov. Osrednji namen     kmetijskih naložb je prenos kitajske tehnologije in novih metod pridelave na osnovi demonstracij in usposabljanj, cilj pa povečanje produktivnosti afriškega kmetijstva in s tem zmanjšanje negotovosti hrane in revščine. Po mnenju RPSPHV naj bi tako organizirana ureditev na področju varnosti preskrbe s hrano Afriki prinesla več koristi kot škode.

Vzpon Kitajske v Afriki sproža nenehne razprave o tem, ali kitajski kapital afriško vlado zvablja v zanko slabih praks, ki otežujejo zmanjševanje revščine na afriški celini.

RAZGIBANO KITAJSKO JAVNO-ZASEBNO PARTNERSTVO

Na spletnem portalu SPORE – usmerjenem v kmetijsko poslovanje in razvoj kmetijstva v Afriki – menijo, da kitajska vlada, ki je glavno gonilo naložb v afriško kmetijstvo, v načrtovane projekte vse pogosteje prek javno-zasebnih partnerstev vključuje tudi zasebna podjetja. Z uresničevanjem ogromnega pekinškega infrastrukturnega projekta, znanega kot pobuda En pas, ena cesta (BRI – Belt and Road Initiative), s katerim si Kitajci prizadevajo za gradnjo trgovskih poti po Evropi in Afriki (projekt naj bi Kitajsko povezal z več kot 80 državami iz srednje in jugovzhodne Azije, Afrike in Evrope), omenjeno obliko sodelovanja dodatno spodbuja. Čeprav je glavnina naložb BRI, namenjenih afriški celini, usmerjena v razvoj trde infrastrukture, kot so ceste in pristanišča, posodobitev infrastrukturnih omrežij očitno vpliva na afriško kmetijstvo, saj na osnovi izboljšane logistike afriškim kmetom odpira vrata za vstop na domače in čezmorske trge.

Predstavitveni centri kmetijske tehnologije, ki jih običajno upravljajo zasebna kitajska podjetja, finančno pa podpira Ministrstvo za trgovino Kitajske (MOFCOM), predstavljajo najbolj odmevno kitajsko naložbo v afriško kmetijstvo. Centri, razpršeni po vsej celini, kmete oskrbujejo s semeni riža in drugih pridelkov ter skrbijo za zagotavljanje potrebne tehnologije in usposabljanje kmetov za pridelovanje vsega – od gob do koruze – ter rejo živine, kot na primer goveda ali perutnine.

NI VSE DOBRO, PA TUDI SLABO NE

Deborah Brautigam, ena izmed vodilnih svetovnih strokovnjakinj na področju sodelovanja med Kitajsko in Afriko, v knjigi z naslovom Bo Afrika prehranjevala Kitajsko, ki je izšla v letu 2015, preiskuje mite in resničnost, skrite za hrupnimi medijskimi naslovi o nevarnostih kitajsko-afriškega sodelovanja. Avtorica trdi, da so Kitajske naložbe v afriško kmetijstvo presenetljivo omejene, odkupi zemljišč pa skromni. Kljub drugačnim pričakovanjem svetovne javnosti Kitajska za zdaj izvaža več hrane v Afriko, kot jo uvozi. Brautigamova opozarja, da večina javnega strahu pred Kitajskimi kmetijskimi naložbami v Afriko izvira z Zahoda in pomirja, da zaenkrat ni še nihče naletel na afriške vasi, polne kitajskih kmetov. Natančen pregled premikov kitajske politike sicer kaže na naraščajočo podporo izhodnih naložb s strani države, vendar za zdaj ni zaznati trenda spodbujanja migracij kitajskih kmetov v Afriko, financiranja obsežnega pridobivanja zemljišč v Afriki ali vlaganja ogromnih vsot denarja v afriško kmetijstvo.

Kitajska želi s spodbujanjem naložb v afriško kmetijstvo zagotoviti dobiček kitajskim vlagateljem, doseči nacionalno varnost preskrbe s hrano ter okrepiti vpliv države v tujini.

Kakorkoli že, kitajske naložbe v kmetijstvo Afrike ustvarjajo grenak priokus tako prebivalcem afriške celine kot drugje po svetu. Zahodne vlade in podjetja pogosto kritizirajo nenavadno močne vezi med kitajskim državnim in zasebnim sektorjem, saj menijo, da ugodno financiranje s strani države kitajskim podjetjem zagotavlja nepravično prednost na kmetijskem in drugih trgih ter obenem krepi skrb vzbujajoč vpliv Pekinga na afriške voditelje. V diametralnem nasprotju kitajski predsednik Jinping zagotavlja, da načrtovana sredstva, predstavljena na sedmem vrhu FOCAC, držav v razvoju ne bodo ujele v primež neskončnih dolgov. Jinping poudarja, naj pri presoji, ali je sodelovanje med Kitajsko in Afriko dobro ali ne, sodelujejo le Kitajci in Afričani ter poziva snovalce afriške politike, da odločitve o omenjenih bilateralnih odnosih sprejemajo izključno na podlagi lastnih (nacionalnih) interesov.

Po poročanju spletnega portala SPORE bodo afriški kmetje le s težavo pridobili koristi na osnovi kitajskega kmetijskega modela, ki je oblikovan izključno v želji po doseganju trgovinskih interesov Kitajske. Kljub temu ponudba Kitajske na afriškem kmetijskem trgu ostaja, če ne vedno najboljša, pa za zdaj največja – vse do takrat, ko bodo afriške rivalske vlade končno prevzele svoje obveze do tako pomembnega sektorja, kot je kmetijstvo.

GEOSTRATEŠKI INTERES

Ob vsem povedanem se samodejno zastavlja vprašanje, kam so pri naložbah v afriško kmetijstvo poniknile nekoč izrazito kolonialno usmerjene evropske države in hkrati izzove zaskrbljenost, da bi lahko že v prihodnjem stoletju ob trdni podpori Kitajske kmetijstvu Afrike uspelo zamajati temelje evropskega kmetijstva ter že tako osiromašenega slovenskega kmeta še dodatno stisniti v kot. Afrika bo ob trenutni hitrosti izvajanja tujih neposrednih naložb najbrž kmalu prestopila prag nerazvitosti ter se iz podeželskega kmetovalca prelevila v pomembnega tekmovalca na svetovnih kmetijskih trgih. Nedvomno je pri preobrazbi afriškega kmetijstva zaznaven močan vpliv komunistično-kapitalskega sistema Kitajske ter njena želja po nadziranju pomembnega ekonomskega in političnega položaja Afrike, ki postaja vse bolj izrazita in silovita.

Kitajski prevzemi kmetijskih zemljišč v Afriki so pogosta senzacionalistična medijska tema, ki razburja svetovno javnost. Po ugotovitvah CARI (Kitajsko-afriška raziskovalna pobuda) naj bi do leta 2016 od več kot 6 milijonov hektarjev domnevnih prevzemov zemljišč, bilo dejansko pridobljenih le 252.901 hektarjev afriške zemlje. Trend prevzemanja se v zadnjih letih še upočasnjuje.

 

Se na afriškem podeželju poraja nova kolonialna odvisnost?
Članek
Objavljeno 22.9.2020 10:25
Uredi

Načrti Kitajske po dodatnih naložbah v afriško kmetijstvo sprožajo vrsto perečih vprašanj, med drugim ali kitajske naložbe afriške države vodijo v nevarno past dolgov oziroma ali so izhodne naložbe Kitajske del pretkanega trženjskega načrta.

Sodelovanje med Kitajsko in Afriko na področju kmetijstva sega v konec petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Kitajska začela kmetijsko pomoč usmerjati v najrevnejšo celino. V nasprotju z začetno zavzetostjo pomagati afriškemu kmetijstvu, se Kitajska vlada vse od vstopa v 21. stoletje osredinja predvsem v aktivno spodbujane in podpiranje naložb kitajskih podjetij v afriški kmetijski sektor.

Načrti Kitajske po dodatnih naložbah v afriško kmetijstvo sprožajo vrsto perečih vprašanj, med drugim, ali kitajske naložbe afriške države vodijo v nevarno past dolgov oziroma ali so izhodne naložbe Kitajske del pretkano oblikovanega trženjskega načrta, ki nerazvitost v Afriki izkorišča izključno za pridobivanje lastnih koristi.  

				Kitajska je prevzela ključno vlogo pri spodbujanju kmetijske produktivnosti v Afriki. (Fotografija: Shutterstock)

Kitajska je prevzela ključno vlogo pri spodbujanju kmetijske produktivnosti v Afriki. (Fotografija: Shutterstock)

OVIRE, KI HROMIJO AFRIŠKO KMETIJSTVO

Glavnina afriškega kmetijstva se odvija na manjših samostojnih kmetijah, ki niso dovolj velike, da bi lahko uspešno prešle od tradicionalnega k sodobnemu načinu kmetovanja. Tako na primer več kot 85 % kmetij v Gani kmetuje na slabih dveh hektarjih, medtem ko v Ugandi kar 58 % kmetij ne dosega niti enega hektarja. Stopnja mehaniziranosti afriških kmetij je izjemno nizka oziroma med najnižjimi na svetu. Kmetijske panoge se soočajo s številnimi težavami, med drugim s slabo razvito transportno infrastrukturo, kar otežuje prevoz blaga, ter s slabo izkoriščenimi možnostmi namakanja (na območju celotne Afrike namakajo le 5,4 % kmetijskih zemljišč), zaradi česar se kmetovanje v sušni sezoni preprosto ustavi. 

Mednarodne ekonomske institucije, pristojne za napovedi svetovnih gospodarskih gibanj, ocenjujejo, da se bo afriško prebivalstvo do leta 2050 podvojilo. Po predvidevanjih naj bi se število prebivalstva iz trenutne 1,2 milijarde povzpelo na 2,5 milijarde prebivalstva.

NALOŽBE V POSODOBITEV AFRIŠKEGA KMETIJSTVA

Priliv kitajskega denarja v Afriko narašča, s tem pa tudi delež, namenjen kmetijstvu. Po poročilu Ministrstva za kmetijstvo ZDA za leto 2018, ki je svoje izračune osnovalo na podatkih kitajske vlade, je Afrika v letu 2014 prejela približno 12 % tujih kitajskih naložb, omenjeni delež pa z leti še narašča. Podatki Ministrstva za kmetijstvo Kitajske kažejo, da je v letu 2016 v afriško kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo 1300 kitajskih podjetij usmerilo kar 26 milijard ameriških dolarjev naložb, v glavnem namenjenih za spodbujanje pridelave žita, razvoj živinoreje, ribolova, semenske banke, kmetijske mehanizacije in logistike. Po podatkih Kitajskega državnega urada za statistiko je država v obdobju od leta 2010 do leta 2016 čezmejne naložbe v kmetijstvo, gozdarstvo in ribolov povečala za petkrat. Med osrednje dejavnike, ki so spodbudili rast odhodnih naložb Kitajske, štejejo vse večjo odvisnost od uvoza hrane, zaskrbljenost glede nacionalne preskrbe s hrano ter naraščajoče zaloge tujih rezerv. 

Priliv kitajskega denarja v Afriko narašča, s tem pa tudi delež, namenjen kmetijstvu.

Kitajski predsednik Jinping je na sedmem vrhu Foruma kitajsko-afriškega sodelovanja (FOCAC), ki je potekal v Pekingu v septembru 2018 (srečanja potekajo vsaka tri leta), za projekte v obdobju 2019-2021 napovedal financiranje v znesku 52 milijard EUR. Znesek sestavlja 13 milijard EUR nepovratnih sredstev in brezobrestnih ali koncesijskih posojil – kar je trikratnik zneska, zastavljenega na predhodnem forumu v letu 2015 – 17 milijard EUR kreditnih linij, 9 milijard EUR za razvoj finančnega sklada in 4 milijarde EUR za financiranje uvoza iz Afrike. Osrednji namen Kitajskega financiranja za obdobje 2019-2021 je usmerjen v posodobitev afriškega kmetijstva, ki vključuje financiranje 50 programov kmetijske pomoči ter odpravo 500 kitajskih strokovnjakov v Afriko z namenom usposabljanja afriških podjetnikov in kmetijskih svetovalcev. V omenjenem obdobju naj bi dodatnih 9 milijard EUR v gospodarski razvoj Afrike vložila tudi kitajska javna in zasebna podjetja.  

UJETNIKI DOLŽNIŠKIH PASTI?

Po poročanju Guardiana Kitajska vlada v posodobitvi afriškega kmetijstva, bolj kot v priložnosti za izboljšanje prehranske varnosti Kitajske, vidi možnosti izkoriščanja afriških zemljišč ter snovanja poslovnih priložnosti za kitajska podjetja oziroma prodajo njihovih izdelkov na obetajoče afriške trge. Predstavniki Raziskovalnega programa za svetovno pomanjkanje hrane in vode (RPSPHV) menijo, da mora Afrika, če želi prehraniti naraščajoče prebivalstvo, ki naj bi se po napovedih do leta 2050 podvojilo, nujno posodobiti zastarele kmetijske prakse, infrastrukturo in mehanizacijo. RPSPHV ocenjuje, da je Kitajska pri izvedbi takšnega projekta ustrezna partnerica Afrike, kar do neke mere potrjujejo tudi ugotovitve afriških kmetov, ki menijo, da je nakup kitajske tehnologije v primerjavi z zahodno cenejši, predvsem pa primernejši za njihove lokalne kmetijske razmere. Po ugotovitvah RPSPHV naj bi kitajske naložbe v afriško infrastrukturo močno zadolženim afriškim državam predstavljale resno tveganje, medtem ko kmetijske spodbude s strani Kitajske afriške celine ne ogrožajo bistveno. Kmetijski razvojni programi in izobraževalna kmetijska središča, ki so plod kitajskih podjetij in ustanov, za sedaj niso zastavljeni tako, da bi afriške države vodili v kitajsko past nevzdržnih dolgov. Osrednji namen     kmetijskih naložb je prenos kitajske tehnologije in novih metod pridelave na osnovi demonstracij in usposabljanj, cilj pa povečanje produktivnosti afriškega kmetijstva in s tem zmanjšanje negotovosti hrane in revščine. Po mnenju RPSPHV naj bi tako organizirana ureditev na področju varnosti preskrbe s hrano Afriki prinesla več koristi kot škode.

Vzpon Kitajske v Afriki sproža nenehne razprave o tem, ali kitajski kapital afriško vlado zvablja v zanko slabih praks, ki otežujejo zmanjševanje revščine na afriški celini.

RAZGIBANO KITAJSKO JAVNO-ZASEBNO PARTNERSTVO

Na spletnem portalu SPORE – usmerjenem v kmetijsko poslovanje in razvoj kmetijstva v Afriki – menijo, da kitajska vlada, ki je glavno gonilo naložb v afriško kmetijstvo, v načrtovane projekte vse pogosteje prek javno-zasebnih partnerstev vključuje tudi zasebna podjetja. Z uresničevanjem ogromnega pekinškega infrastrukturnega projekta, znanega kot pobuda En pas, ena cesta (BRI – Belt and Road Initiative), s katerim si Kitajci prizadevajo za gradnjo trgovskih poti po Evropi in Afriki (projekt naj bi Kitajsko povezal z več kot 80 državami iz srednje in jugovzhodne Azije, Afrike in Evrope), omenjeno obliko sodelovanja dodatno spodbuja. Čeprav je glavnina naložb BRI, namenjenih afriški celini, usmerjena v razvoj trde infrastrukture, kot so ceste in pristanišča, posodobitev infrastrukturnih omrežij očitno vpliva na afriško kmetijstvo, saj na osnovi izboljšane logistike afriškim kmetom odpira vrata za vstop na domače in čezmorske trge.

Predstavitveni centri kmetijske tehnologije, ki jih običajno upravljajo zasebna kitajska podjetja, finančno pa podpira Ministrstvo za trgovino Kitajske (MOFCOM), predstavljajo najbolj odmevno kitajsko naložbo v afriško kmetijstvo. Centri, razpršeni po vsej celini, kmete oskrbujejo s semeni riža in drugih pridelkov ter skrbijo za zagotavljanje potrebne tehnologije in usposabljanje kmetov za pridelovanje vsega – od gob do koruze – ter rejo živine, kot na primer goveda ali perutnine.

NI VSE DOBRO, PA TUDI SLABO NE

Deborah Brautigam, ena izmed vodilnih svetovnih strokovnjakinj na področju sodelovanja med Kitajsko in Afriko, v knjigi z naslovom Bo Afrika prehranjevala Kitajsko, ki je izšla v letu 2015, preiskuje mite in resničnost, skrite za hrupnimi medijskimi naslovi o nevarnostih kitajsko-afriškega sodelovanja. Avtorica trdi, da so Kitajske naložbe v afriško kmetijstvo presenetljivo omejene, odkupi zemljišč pa skromni. Kljub drugačnim pričakovanjem svetovne javnosti Kitajska za zdaj izvaža več hrane v Afriko, kot jo uvozi. Brautigamova opozarja, da večina javnega strahu pred Kitajskimi kmetijskimi naložbami v Afriko izvira z Zahoda in pomirja, da zaenkrat ni še nihče naletel na afriške vasi, polne kitajskih kmetov. Natančen pregled premikov kitajske politike sicer kaže na naraščajočo podporo izhodnih naložb s strani države, vendar za zdaj ni zaznati trenda spodbujanja migracij kitajskih kmetov v Afriko, financiranja obsežnega pridobivanja zemljišč v Afriki ali vlaganja ogromnih vsot denarja v afriško kmetijstvo.

Kitajska želi s spodbujanjem naložb v afriško kmetijstvo zagotoviti dobiček kitajskim vlagateljem, doseči nacionalno varnost preskrbe s hrano ter okrepiti vpliv države v tujini.

Kakorkoli že, kitajske naložbe v kmetijstvo Afrike ustvarjajo grenak priokus tako prebivalcem afriške celine kot drugje po svetu. Zahodne vlade in podjetja pogosto kritizirajo nenavadno močne vezi med kitajskim državnim in zasebnim sektorjem, saj menijo, da ugodno financiranje s strani države kitajskim podjetjem zagotavlja nepravično prednost na kmetijskem in drugih trgih ter obenem krepi skrb vzbujajoč vpliv Pekinga na afriške voditelje. V diametralnem nasprotju kitajski predsednik Jinping zagotavlja, da načrtovana sredstva, predstavljena na sedmem vrhu FOCAC, držav v razvoju ne bodo ujele v primež neskončnih dolgov. Jinping poudarja, naj pri presoji, ali je sodelovanje med Kitajsko in Afriko dobro ali ne, sodelujejo le Kitajci in Afričani ter poziva snovalce afriške politike, da odločitve o omenjenih bilateralnih odnosih sprejemajo izključno na podlagi lastnih (nacionalnih) interesov.

Po poročanju spletnega portala SPORE bodo afriški kmetje le s težavo pridobili koristi na osnovi kitajskega kmetijskega modela, ki je oblikovan izključno v želji po doseganju trgovinskih interesov Kitajske. Kljub temu ponudba Kitajske na afriškem kmetijskem trgu ostaja, če ne vedno najboljša, pa za zdaj največja – vse do takrat, ko bodo afriške rivalske vlade končno prevzele svoje obveze do tako pomembnega sektorja, kot je kmetijstvo.

GEOSTRATEŠKI INTERES

Ob vsem povedanem se samodejno zastavlja vprašanje, kam so pri naložbah v afriško kmetijstvo poniknile nekoč izrazito kolonialno usmerjene evropske države in hkrati izzove zaskrbljenost, da bi lahko že v prihodnjem stoletju ob trdni podpori Kitajske kmetijstvu Afrike uspelo zamajati temelje evropskega kmetijstva ter že tako osiromašenega slovenskega kmeta še dodatno stisniti v kot. Afrika bo ob trenutni hitrosti izvajanja tujih neposrednih naložb najbrž kmalu prestopila prag nerazvitosti ter se iz podeželskega kmetovalca prelevila v pomembnega tekmovalca na svetovnih kmetijskih trgih. Nedvomno je pri preobrazbi afriškega kmetijstva zaznaven močan vpliv komunistično-kapitalskega sistema Kitajske ter njena želja po nadziranju pomembnega ekonomskega in političnega položaja Afrike, ki postaja vse bolj izrazita in silovita.

Kitajski prevzemi kmetijskih zemljišč v Afriki so pogosta senzacionalistična medijska tema, ki razburja svetovno javnost. Po ugotovitvah CARI (Kitajsko-afriška raziskovalna pobuda) naj bi do leta 2016 od več kot 6 milijonov hektarjev domnevnih prevzemov zemljišč, bilo dejansko pridobljenih le 252.901 hektarjev afriške zemlje. Trend prevzemanja se v zadnjih letih še upočasnjuje.